Priprave na naše srečanje Zgoraj brez se vsako leto začnejo že mesec prej, saj je treba določiti traso, časovnico in seveda obvezno izbrati dobro slovensko gostilno za kosilo. To nalogo nase prevzamejo člani, ki imajo motorje, da je pot bolj prijetna in zabavna. Seveda se nič ne zgodi brez našega predsednika društva Petra Ambrožiča in stalno aktivnih članov Vojka Remca, Sama Šuligoja, Branka Vidmarja in Bogdana Kranjca. Trasa je bila določena …, a narava se je znesla nad našo lepo deželo in uničila del trase predvsem pa čudovito okolico, po kateri nas bi vodila pot. Treba je bilo izbrati novo traso in ideja zanjo se je že porajala v mislih našega predsednika in je hkrati upoštevala tudi resnično ekstremne temperature, napovedane za ta ponedeljek, zato smo se odločili za krajšo pot, ki nas bo vodila predvsem po senčnih hladnejših poteh.
Kot že naslov pove, naj bi bili v naši karavani starodobniki brez strehe oziroma kabrioleti. No nismo bili vsi zgoraj brez, in pridružil se nam je tudi malo modernejši športnik BMW Z4, a moto naše odprave Zgoraj brez je bil najpomembnejši. Jutranja kavica v Ajdovščini in že se je 13 čudovitih vozil odpravilo na panoramsko vožnjo proti Cerknici. Blizu Cerknice nad vasjo Selšček, ki je poznana kot rojstna vas slikarja Maksima Gasparija, je čudovit kotiček s kozolcem, kjer je bil naš prvi postanek. Kljub temu da imajo (tudi starodobna) športna vozila majhne prtljažnike, se je v njih skrivala prava kraljevska pojedina z dobrotami, ki smo jih pripravile žene, možje pa so poskrbeli, da je bila z nami tudi kapljica sadov Vipavske doline. Mizica v kozolcu je bila v trenutku prekrita z dobrotami in energije za pot naprej je bilo dovolj. Naslednji postanek, tega resnično vročega dne, ob jezeru na Rakitni nas je v senci dreves nekoliko ohladil. Ob jezeru smo si ogledali nekaj znamenitosti, najbolj pa nas je navdušila replika 64 metrov dolgega jamborja, ki je leta 1893 začel svojo pot v Trst na jadrnico po imenu Bukova dolina. Še kavica pred odhodom naprej na kosilo v Bistro. Tu so nam kljub ponedeljku odprli vrata ter nas postregli s kosilom. Vročina pa je kar vztrajala in soglasno smo sklenili, da pot čim prej nadaljujemo v Idrijsko Belo, kjer je ob sotočju Idrijce in Belce naravno kopališče. Voda, katere temperatura tudi ob najbolj vročih dneh redko preskoči številko 20, je bila naravnost idealna, da si v njej namočimo noge in se shladimo. Ker je bilo za prvi postanek pripravljenih preveč dobrot, so se tu ponovno znašle na mizici in nas povabile k popoldanski malici. Prijetno druženje v hladu ob kopališču je kar prehitro minilo in počasi smo se odpravili vsak na svojo stran. Idrijčani smo seveda bili doma prvi, Tolminci in Brici so si za pot izbrali Keltiko, Primorci pa preko Cola v Ajdovščino, kjer so si kot vedno grlo pohladili s sladoledom in se z lepimi spomini odpeljali vsak na svoj dom.
Ste prebrali vse? Se vam naša srečanja, ki jih letno organiziramo kar nekaj, zdijo zanimiva? Imate starodobnika pa bi želeli biti član tako aktivnega društva, kot je naše? Spremljajte nas na Facebookovi strani facebook.com/drustvolsv in se nam, če želite tudi vi pokazati svojega starodobnika vsem, ki jih srečamo na poti, pridružite. Z nami je vedno lepo.
Branka Polanc
