Na nedeljsko jutro 3. julija, so nas prebudile deževne kaplje, vendar nas ljubitelje starodobnih vozil niso odvrnile od načrtovanega izleta z avtovlakom v Bohinj.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali na železniški postaji v Novi Gorici, kjer nas je pričakal in pozdravil predsednik Peter.
Močna volja vseh prisotnih, s skupno številko enajst jeklenih konjičkov iz vseh koncev Vipavske doline, je po tihem verjela v pregovor, da po dežju vedno posije sonce.
Sledilo je natovarjanje vozil na avtovlak, kateri je z železniške postaje odpeljal točno ob 6.35 uri proti Kanalu, mimo Mosta na Soči, pa tja do Bohinjske Bistrice. Med vožnjo smo prav kmalu dobili obisk domače postrežbe, ki nas je postregla z zeliščnim aperitivom. Sledilo je prijetno kramljanje o različnih temah, vse do Bohinjske Bistrice.
Tu smo zapustili avtovlak in se odpeljali dalje po načrtu našega predsednika. Joj, že spet je sledil postanek pred pekarno, kjer smo se podkrepili z jutranjo kavico, piškoti, jabolčno pito, rogljički, burekom in pico. Ker dež še vedno ni ponehal, smo postanek malce podaljšali in ga izkoristili za obujanje spominov na naše prečudovite kraje.
Sledila je vožnja ob jezeru vse do kraja Savica, od koder je izhodišče k slapu Savice. Kljub dežju, ki ni in ni hotel prenehati, nam ni bilo dolgčas. Kmalu so naši želodčki začeli godrnjati, kajti bližala se je ura kosila, zato smo kar pohiteli proti Bohinjski Beli, v gostilno Batišt, kjer sta nas sprejela prijazna lastnika Vesna in Tomaž.
Zelo dobro kosilo smo zaključili s svetovno znano blejsko kremšnito. Med kosilom pa se je začel pregovor uresničevati, saj je prenehalo deževati. Pot smo nadaljevali proti Bledu, kjer smo si privoščili sprehod ob čudovitem Blejskem jezeru.
Ob 16.50 uri je bil odhod avtovlaka v obratno smer proti Mostu na Soči, kjer smo avtovlak tudi zapustili. Nadaljevali smo z vožnjo proti Novi Gorici, kjer nas je pozdravilo sonce.
Z našimi odličnimi starodobniki smo lep dan zaključili v Kromberku, kamor sta nas povabila naš dolgoletni član Venčko in njegova žena Dorica. Postregla sta nas z dobrim pasuljem, mesom na žaru, za “piko na i” pa še z primorskimi štruklji. Ogledali smo si veliko zbirko starih kmečkih vozov, raznega orodja in pripomočkov za kmetijstvo, ki jih Venčko hrani na domačem dvorišču.
Ob sončnem zahodu nam je ostalo le še voščilo za rojstni dan našemu članu Venčkotu.
Vse najboljše dragi Venčko in še veliko kilometrov s tvojim Volkswagnom – HROŠČEM!
Vojka Remec
