V pripravah na srečanje starodobnih vozil, kjer smo prisostvovali na krajevnem prazniku v Kromberku in otvoritve otroškega igrišča, smo se zaustavili tudi pri našem članu Društva ljubiteljev starodobnih vozil Vipavska dolina gospodu Košuta Venčkotu in Dorici. To je tisti Venčko , ki ima doma muzej v malem in toliko starih predmetov ki bi bili zanimivi za ogled za marsikaterega domačega pa tudi tujega obiskovalca. In tiste Dorice, ki zna speči tako dobro pecivo in sladice da bi si še prste obliznili če bi bilo premalo.
Seveda so se najprej zbrali najstarejši člani ,ki so člani društva že od ustanovitve davnega leta 2004 : Pahor Anto z Zofko, Martinuč Ivan s Silvano, Štrancar Miro z Marijo , Fornazarič Marjan z Ano. Srečanja se je udeležil tudi Vincetič Jožef in predsednik društva Ambrožič Peter in tajnik.
Kot pa se za najstarejšega častnega člana spodobi je gospod Fabjan Anton prišel prav nazadnje s svojo Balillo letni 1932.
Venčko nas je postregel s hladno pijačo, najbolj pa je bilo zanimivo vprašanje ali se šalam reže v črevesu ali brez njega: na koncu smo le te pohvalili kako so dobri in jih pojedli.
Seveda je beseda tekla najprej o njegovi zbirki predmetov ki jih je res izredno veliko .Vsi so seveda lepo očiščeni in sortirani tako da je pogled na njih zelo lep.Tudi za uporabo niso več , čeprav bi marsikateremu samouku kakšna priprava prišla še zelo prav . Zelo zanimivi pa so tudi izrazi oziroma imena za te predmete:
vevmca – lesena zajemalka za moko ali pšenico,
železni peglajz – priprava za peglanje z žerjavico,
žlajdra – veriga za napenjanje,
komat za konja,
birštof – mizarski bank,
lempa – posoda za mleko,
usovnik za waslo – posoda z vodo in brusnim kamnom uporabna pri košnji ,
samar – priprava za nošenje bremena na konju , in še mnogo drugega.
Ti izrazi so vsekakor mešanica upliva Marije Terezije in pa upliva izrazov ki so se udomačili na meji z Italijo. Se pa v pogovornem jeziku še vedno uporabljajo, posebno pri starejših ljudeh.
Glede na bližino fronte in zaledja 1. svetovne vojne, so razstavljeni tudi vojaški predmeti ki so jih uprabljali vojaki pri vsakdanjem življenju na fronti : gelme – čelade, gavete – porcije, bajoneti, čutare, gas maske- zaščitne maske, kotli za prenos hrane na fronti in drugo.
Leta in leta se je zbirka večala in širila in iz Fructala je dobil tudi sod z letnico 1948 ki so ga odstranili iz podjetja zaradi dotrajanosti . Premer soda je približno 2,5 metra in Venčko mu je na prednji strani pridodal vrata. Leta 2003 je bila otvoritev družabnega prostora v sodu in v njem se nahajajo tudi vsa priznanja, pokali, medalje in spominki ki jih je pridobil z udeležbo s starodobnikom . V sosednjem odprtem prostoru pa se nahaja kmečko orodje. Če bi hoteli v številkah prešteti vse njegove eksponate bi številka 1000 sigurno bila premajhna, tako da je še najmanši prostor v hiši, pod lopo in na odprtem prostoru zaseden z starimi predmeti.
Po nekajdnevnem premoru pa sem si ogledal tudi starodobnike ki jih je Venčko sam obnovil. V mladosti je naredil vajensko šolo in sicer za avtoličarja, kar mu je v teških časih tudi prav prišlo . Prvo delovno mesto je bilo na takratni Avtoobnovi iz katere je kasneje nastalo podjetje Vozila . Svoj poklic je pri vojakih nadgradil s šoferskim ispitom in ta poklic ga je spremljal skozi vse življenje : najprej je vozil kamion , nato avtobus in na koncu reševalno vozilo v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Glede na teške povojne čase pa mu je tudi osnovni polic prišel zelo prav. Že od mladih nog pa ga je motoroznanstvo zelo veselilo in tudi prvi motor Moto Benassi mu je razširil poznanstvo tudi do Ajdovščine in to v največjem mrazu in vetru. Seveda pa se je moral kot mlad šofer in mož postaviti na lastne sile in že je bila tu prva Lambretta. Rad pa se spominja tudi prvega fičota ki ga je kupil leta 1967 za 1 milijon takratnih dinarjev. Takratna potovanja pa so bila tudi znana po tem da si na vsakem turističnem kraju kupil samolepilno nalepko ki si jo nalepil na steklo na avtomobilu. Seveda pa na tehničnem pregledu niso bili zadovolni z razgledom in ta nalepke je bilo potrebno odstraniti s stekla. Lepi spomini so tudi na čase ko so ves material za izdelavo hiše pripeljali prav v fičotu iz Italije s propustnicami.
Prvi starodobnik pa je bil kupljen šele leta 2004 in sicer hrošč-Volkswagen 1302 letnik 1972. Kot vsi avtomobili takratnega časa so bili zaradi slabih cest dotrajani in uničeni , tako da je bilo potrebno dosti časa in dela, da se je avto spravil spet v vozno stanje : zamenjati zavore, premo in prebarvati hrošča. Kot izkušen avtoličar pa je pomagal obnoviti starodobnike marsikateremu prijatelju , zelo ponosen pa je da je pomagal obnoviti tudi Balillo letnik 1932 prijatelja Fabjan Antona.
Za pridobitev naziva starodobnik je bil v začetku član Društva SVAMZ iz Vranskega, od leta 2010 pa je aktiven član Društva LSV iz Vipavske doline, ki se zelo rad udeleži prireditev ki jih organizira Društvo LSV iz Ajdovščine.
V garaži stoji tudi odlično ohranjena in renovirana Zastava 750 / LE letnik 1981 ki jo je kupil v Solkanu . Potrebno je bilo zamenjati nekaj vitalnih delov , vendar je avto v odlični kondiciji in že na pogled zelo simpatičen.
V pomožnem prostoru pa ga čaka še renovacija Fiata 850 letnik 1967, ki pa je potreben še generalnega popravila in dokončanja začetih del.
Izmed motorjev pa ima odlično ohranjeno in restavrirano Lambretto 125 /LC letnik 1950 . Izdelovali so jih v Italiji med letom 1950 in 1951. Motor ima 3,1 KW in doseže hitrost 65- 70 km /h. Zelo zanimiva je tudi zgodovina tega motorja saj ga je kupil že leta 1965 v Šempasu in ga je začel obnavljati šele po 40. letih. Seveda je bil motor potreben kompletne obnove.
Lično sta obnovljena tudi dva Tomosova motorja oba dvobrzinca izpred leta 1970.
Ob pogledu na ta dva lepotca se zelo radi spomnimo lepih časov ko so bili ti motorji zelo cenjeni in pošteti.
Lepo je bilo pokremljati z Venčkotom in Dorico in se spominjati lepih starih časov ki so pa na žalost šli mimo.
Stegovec Zmago, Društvo LSV Vipavska dolina
